Avgusta letos smo Slovenci dokazali, da znamo stopiti skupaj in pomagati ljudem v stiski. Poplave pretresljivih razsežnosti, ki so stresle našo domovino, so povezale številne. Mnogokrat se namreč po svetu zgodi, da so ravno naravne katastrofe tista priložnost, ki zbliža odtujeno sosesko. Tako se je zgodilo na mnogih krajih po Sloveniji.
Po spletu so zaokrožile zelo lepe in ganljive zgodbe nesebičnih ljudi, ki so brez pomislekov priskočili na pomoč in darovali svoje roke, noge, orodje, um in sočutno srce. Ob tem so nekateri zaradi reševanja življenj drugih izgubili celo svoje premoženje in domove. Kako dragoceni so lahko sosedje, ki se sicer med sabo komaj poznajo, sem imela priložnost videti na lastne oči.
Odgovorila sem pozivu na pomoč. Čudovit občutek se porodi v srcu, ko stojiš na dvorišču z delovnimi rokavicami in se pridružiš ljudem dobre volje, ki že več tednov zapored neutrudno čistijo, pospravljajo, popravljajo, obenem pa tudi tolažijo in bodrijo. Potrebe so bile zelo raznovrstne. Neka starejša gospa je želela, da ji pospravimo kup lesa, ki ji ga je povodenj razmetala po dvorišču. Stekla je akcija in les je bil na svojem mestu. Gospa je bila videti nasmejana in srečna, saj si ni mogla predstavljati, da je kaj takega sploh mogoče. Neki gospod je želel, da mu na dvorišču skopljemo jarke, da bo v primeru novega naliva voda lahko odtekala stran od hiše. V roke smo vzeli kramp in lopato ter začeli kopati. Druga starejša gospa je želela, da ji pograbimo listje na dvorišču. Odgovorili smo ji, da ji bomo raje najprej očistili in pospravili garažo, saj je bilo to bolj nujno. Ne morem opisati hvaležnosti, ki je sijala na obrazu te žene, ki je živela sama v hiši in je v bistvu še mnogo bolj kot naše delovne roke potrebovala pogovor in družbo. Pretreslo me je stanje nekaterih sosesk, enostavno si ne predstavljam, kako bodo v njih doživljali jesen. Hiše – dvojčki – so ostale zaradi posledic poplave brez sten v spodnjih prostorih, kjer so bile prej kuhinje, dnevne sobe in drugi za bivanje ključni prostori. Prebivalci teh hiš so ostali brez intimnosti, saj prebivata v eni hiši dve različni družini, ki imata več kot meter in pol v višino odrezane stene zaradi sanacije ter prost pogled v prostore druge družine.
Čudovit občutek se porodi v srcu, ko stojiš na dvorišču z delovnimi rokavicami in se pridružiš ljudem dobre volje, ki že več tednov zapored neutrudno čistijo, pospravljajo, popravljajo, obenem pa tudi tolažijo in bodrijo.
Najbolj me je presenetil starejši gospod – prostovoljec, ki je prišel v Slovenijo sam iz daljne Nemčije in je več dni zapored spal kar v svojem avtu v bližini prizadetega naselja. Prišel je samo zato, da bi nudil oporo tamkajšnjim ljudem, saj je tudi sam doživel podobno izkušnjo. Malo pred katastrofo je preživljal brezskrben dopust daleč od svojega doma, nekje v tujini. V svojem srcu je zaslišal razločen glas, naj brž preneha dopustovati in nemudoma odide domov. Nekaj trenutkov je bil še v dvomih, saj je ravno začel dopustovati, zakaj bi naj torej zdaj kar na lepem moral oditi domov. Odločil se je, da bo zaupal instinktu in zaključil z dopustom. Ko se je vrnil domov, je imel še nekaj malega časa, da je rešil določene stvari pred katastrofalnimi poplavami, ki so še huje kot letos pri nas pred dvema letoma opustošile Nemčijo. Sam je osebno pričeval, da je takrat spoznal Boga in mu predal svoje življenje. Odtlej nesebično služi, kamor ga vodi pot.
Bliža se jesen, bliža se zima. Kako bodo prizadeti doživljali ta obdobja?
Poplave so bile, pomoč je prišla. Situacija še dolgo ne bo takšna, kot je bila prej. Bliža se jesen, bliža se zima. Kako bodo prizadeti doživljali ta obdobja? Se bomo še kaj spomnili na njih in jih vsaj povprašali, kako so?
Avtorica prispevka je Metka Oblak.