Na predvečer žegnanjske nedelje v podružnični cerkvi sv. nadangela Gabrijela na Planici smo se pogovarjali z mežnarjem Janezom Klančarjem.
Koliko časa ste že mežnar na Planici? Kdaj vas je doletela ta funkcija?
Mežnarsko vlogo je okoli leta 2003 prevzel moj oče. Takrat se je obnavaljala tudi mežnarija, on pa je bil mežnar do letošnje pomladi, ko je umrl. Me je pa že prej spraševal, če bi po njegovi smrti prevzel to nalogo. Najprej sem ga vprašal, kaj vse obsega in ker je bil za moje dojemanje obseg primeren, sem privolil.
Potem ko je oče marca umrl, sem jaz začel skrbeti za mežnarijo ter za ostale naloge okrog cerkve. Moja prva naloga je bila za veliko noč pomoč pri blagoslovu velikonočnega ognja in jedil. Takrat sem vzel blagoslovljen ogenj iz domače župnije Primskovo in sem ga prinesel s svečo, nato sem ga razdelil domačinom na Planici in na Lavtarskem vrhu, sledil pa je še blagoslov.
Za kaj vse pa ste kot mežnar zadolženi? Verjetno morate postoriti precej stvari.
Kar se tiče cerkve poskrbim, da pride duhovnik maševat, o čemer se dogovorim s starološkim župnikom. Poskrbim torej, da so sv. maše vsako nedeljo v maju ter na nedeljo po prazniku Janeza Krstnika. Prvo nedeljo v septembru je semenj, konec meseca pa še god nadangelov Mihaela, Gabrijela ter Rafaela. Decembra pa je za božič tu še polnočnica.
Stvari se še učim, pred sv. mašo je potrebno pripraviti mašne knjige, poskrbeti za vino in vodo in preveriti, da je dovolj hostij, ki jih duhovnik nato posveti. Preverim tudi, da je v svečah dovolj voska ter da je cerkev vsaj v grobem pomedena.
Delo mi je v veselje, še posebej, ker vidiš vse ljudi, ki pridejo sem in sodelujejo med seboj.
Potem je tu še skrb za okolico, torej košnja trave, obrezovanje žive meje. Zdaj, ko so mi pritrkovalci pokazali, da je tudi veliko pajčevin, bom začel skrbeti še za to. (smeh) Na vse pa se še malo privajam.
Kar se tiče mežnarije, poskrbim za okolico in za ostale gospodarske stvari. Ob tej priliki bi omenil, da sem le del ekipe, drugi del ekipe sestavljata ključarja Ivko in Pavle, ki mi pomagata pri gospodarskih opravilih. Včasih se za nasvet obrnem tudi na bivšega ključarja Francija, poleg tega pa sem hvaležen tudi Emi in njenemu možu, ki skrbita za krašenje in čistočo cerkve. Res sem jim hvaležen za vse, kar naredijo, saj sam vsega ne morem storiti. Tudi nisem bil vesel, ko je bilo treba na streho, pa mi je Pavle pomagal. Letos sva obnovila plot pred cerkvijo in mi je bil Pavle, ki je tesar, spet v pomoč. Omenil bi še, da se, če je potrebno, obrnem tudi na gospoda Šturma, ki je bil očetova desna roka, njegov velik pomočnik in prijatelj. Ko česa ne vem, vprašam njega.
Ali je delo kdaj tudi naporno?
Ni naporno, ker rad pridem sem. Tu je mir. Že očetu sem večkrat rekel, ko prideš sem, se usedeš in poslušaš tišino. Delo mi je v veselje, še posebej, ker vidiš vse ljudi, ki pridejo sem in sodelujejo med seboj. Takrat si mislim, kako je to lepo.
V imenu pritrkovalske ekipe smo vam hvaležni, da ste nas sprejeli, da smo lahko na Planici vadili pritrkovalske melodije. Se vam zdi pomembno, da se ohranja tradicija pritrkovanja?
Vsekakor se mi zdi zelo pomembno, sicer bo to izginilo. Vesel sem, da ste me poklicali ter da ste prišli. Vse se da kupiti, razen časa, ki pa ga mora nekdo darovati.
Ko prideš na Planico, se usedeš in poslušaš tišino.
Danes je možno tudi elektronsko pritrkovanje, ampak bi rekel, da je ročno vseeno neprimerljivo boljše.
Iskreno se na te stvari ne spoznam dobro. Ne vem pa, zakaj bi dal elektronsko pritrkovanje, če imamo mladino, ki to dela z veseljem. Raje imam, da pri tem sodelujejo ljudje. Cerkev so ljudje, to je ključno. Več ljudi kot sodeluje, bolj se gradi skupnost in to je prava smer.
Za konec me zanima, kaj sicer radi počnete? Kaj vas veseli?
Osebno me veseli delo na vrtu, kar se lahko vidi tudi okoli mežnarije. Veseli me tudi kuhanje. Pred kratkim sem kuhal za oratorij na Primskovem.
Staro cerkev sv. nadangela Gabrijela iz konca 15. stoletja so leta 1945 porušili partizani. Junija 1994 so blagoslovili temeljni kamen nove cerkve. Po letu in pol trdega in tudi prostovoljnega dela je 3. septembra 1995 ljubljanski pomožni škof msgr. Alojz Uran blagoslovil novo cerkev.